cycling passengers

Po pol ure izpolnjevanja raznih obrazcev na meji sem prisel na Cilsko stran.

Pogled na vulkan Lanin (3760m)  je bil tokrat zasnezen, saj je celo noc in naslednji dan dezevalo.

Na carini so mi pobrali moj zadnji vir energije - se neodprt med, ki sem ga kupil v Argentini.

Pot je vodila skozi gozd araucarij in obratno:)

Na cilski strani pa me pricaka prijetno presenecenje v indijanski vasici pred Currarehue.


Tega ne dozivis vsak dan. Tako prisrcni so bili

Tako, pa se je koncno pricelo.

Natovorjeno kolo, z nekaj rezervne hrane, tehta 50kg tako, da hitrost po ravnini komaj dosega 20km/h ( ce je asfalt)…o makadamu, ki sem ga tokrat prvic okusil, ne bom izgubljal besed, glede na to, da me najhujse se caka. Bo treba postimat psiho tudi za to.Sedaj 3 dni kolesarim v obmocju Nacionalnih parkov Nahuel Huapi in Lanin. Nacionalna parka se lahko kosata s s.ameriskim Yosemite. V obmocju Huapi-ja je 7 jezer, v okolici pa ogromno potokov, rek…flora in favna cudovita.

Pocasi se priblizujem Cilski meji in vulkanu Lanin, ce bo vse po sreci bom tam jutri ali pojutrisnem…

Hasta luego!

Pa sem na drugi celini. Obcutek je fenomenalen.

Ja trenutno sem v Buenos Airesu do ponedeljka. Aklimatizacija s “asado” in ogledom fuzbal tekme…upam da me ne pohodijo navijaci

Potem krenem s avtobusom v Bariloche. Tam naprej pa koncno kolo. Da bi kolesaril iz Buenos Airesa, niti slucajno!

tle si poglejte kaksen zrak je v “Buenos airesu”- v prevodu dober zrak

Nekaj slik iz tekme je na spodnjem linku.

To je noro. Navijal sem za Tigre.

Cel stadion se je tresel.

Ale ale Matador!!

http://tigre-lokura.com.ar/Tigre-lokura/Inicio/Galeria%20de%20imagenes/Temprada%2007-08/Clausura08/TIGRE-ESTUDIANTES/index.html

Predstavljajte si, da že več tednov kolesarite v družbi svojih prešvicanih kolesarskih sopotnikov. Pod vplivom vročega siciljanskega sonca se vam začnejo plesti po glavi nepojmljive stvari, na vrhu vsakega klanca se vam začnejo prikazovati razne podobe in na koncu ugotovite, da že pošteno pogrešate žensko družbo.

Za trenutek se vam spet prikažejo neke podobe, ki pa izgledajo malo bolj resnične kot prejšnje. Tempo kolesarjenja se dvigne, pulz se poveča, vstanete na noge in jih skušate ujeti…

Trudite se jih ujeti na vsak način, a ugotavljate, da so hitrejše od vas…

Utrujeni upočasnite tempo, gledate premikajoče podobe in se poskušate sprijazniti,…

…da je bila vse to samo še ena fatamorgana…

S Fancy-jem se voziva v »easy modu« po Italiji skozi predmestje Ancone; vetrček naju prijetno hladi pred neobičajno aprilsko vročino. Prometa je prej premalo kot preveč, po glavi pa mi vrtajo razni pomisleki; a smo res na pravi poti, a… Mimo mene pa naenkrat pridrvi zelen BMW in frajer iz te pompozne makine odvrže kup papirja, na že tako preveč umazane italijanske ceste. Fancy vozi za mano in opazi, da ta papir le ni odslužen časopis temveč denar. Frajer iz zelenega BMW-ja ni odvrgel na cesto le časopisa ampak tudi denarnico polno €. Medtem, ko moj sopotnik skače po cesti, kot kura brez glave in pobira to malo premoženje, se jaz prijetno smejim s pločnika in gledam okrog, kje je ta skrita kamera. Fancy je pobral že skoraj ves raztresen denar, ko se pripelje mimo policijski avto z vžgano sireno. Fency pa se ves prestrašen obrne proti policijski patrulji v rokah pa drži kup denarja s pripadajočo denarnico tujega lastnika. Policist ga začne spraševat: »Kaj se tu dogaja!? Čigavo je to?…« Pufkotom sva razložila zgodbo, tako pač kot sva jo midva doživljala. Zapisnika ni bilo. Denar in denarnica sta ostala v lasti policajev, najbrž trajno-nepovratna sredstva! No ta nepovratna sredstva so dosegala višino nekje 500 €, kar lep priboljšek, tudi midva bi znala dobro investirat to vsoto…

Kdo meče denar pri belem dnevu skozi okno? Zakaj? Je bila denarnica ukradena?… to so vprašanje, ki jih lahko postavljam le moji domišljiji…

Z bližanjem mraka se bliža čas iskanja prostora za kampiranje.
Z nočjo postaviš šotor tja,
kjer ga v belem dnevu nebi nikoli postavil…

Sredi potovanja po Skandinaviji… Boštjan nekaj fotka, jaz si trebim zobe in razmišljam o popravilu zadnje peste na njegovem biciklu… Na srečo naletimo na ene mehanike, ki ravno popravljajo avtobus, spotoma še pobrusijo del osovine in pesto je popravljeno za nekaj naslednjih kilometrov.

V bližnji trgovini nabavimo eno zelo znano Švedsko jed (konzervo) Surströmming. Popoldne za čas kosila, si rečeva, da jo bova preizkusila. Sumljivo je napihnjena, a ni važno, lakota je večja. Pojavijo se prve težave pri odpiranju, saj nimava nobenega odpirača…V stilu Macgyverja zabodem konico noža vanjo. Za trenutek mi ni nič jasno: iz nje je pod visokim pritiskom začel špricat curek tekočine, ki je imela zelo “prijeten” vonj… Ves zamazan in pošprican, da komaj kaj vidim skozi očala, konzervo stisnem v vrečko, počakam da se umiri in jo odprem do konca. Boštjan se mi cel čas že smeje… Ko se malo pobrišem in pridem k sebi vidim da so v konzervi neočiščene ribe… ma booo?!… probam dat v usta… ogabno in zelo slano!…

Gremo vprašat enega šveda blizu, če je to treba kaj skuhat ali spečt??… Prime se za glavo in začne nekaj pravit od krompirja in čebule… ok, hvala… tega itak nimamo. Prešine me ideja, da razrežemo ribe na manjše kose in v loncu zmešamo s eno mešano Srbsko zelenjavo iz konzerve. Okus ni nič boljši.Ko to vidijo dve mimoidoči švedinji- starejši (izjemoma - neblond)… takoj uletijo in nam “podrejo” vse plane s Srbsko različico Surströmminga… Zavihajo si rokave, ribe očistijo od kosti in drobovine. Prinesejo še narezano čebulo in paradajz. Šved iz bližnje gostilne pa prinese še kuhan mlad krompir posut s začimbo in kislo smetano…jemo iz krožnikov po enem mesecu:)

Iz enih “gnilih” rib nastane švedska specialiteta…VRHUNSKO! Še pol ure nazaj pa sem mislil da so se ribe pokvarile na soncu:) 

Zanimivost :

Surströmming med Švedi velja za delavsko jed, eni ga imajo radi, eni ne… enim diši, drugim smrdi po wcju…

Nam je bil všeč, čeprav je smrdel…smo pač bili lačni