Bolj kot se potovanje bliza koncu, bolj postanes len..
…izkoristis vsak trenutek za namakanje…
…vsak trenutek za pitje piva in igranje “sapa”
…a koncno ko ti ze mahajo s zastavico…
…vidis da si ze na cilju…in se enkat nazdravis…
V vasici Pucara prespim v hostlu. Vse je izgledalo novo… Pred nocjo mi lastnica prinese kahlo…meni nic jasno 
Pove mi, da sem prvi gost in da wc se ni dokoncan…
naslednji dan me caka na mizi zajtrk in steklenica sidre za krst hostla…
Upam da bo razbita steklenica prinesla sreco obema.
Puno sem imel z izhodisce za obisk kar zanimivih otokov v blizini. Zivljenje na njih je seveda dandanes prilagojeno turizmu, a vseeno se je lepo z mislimi za kako uro preseliti tja v preteklost…
Plavajoci otoki…vse iz trsja…
Otok Amantani…kjer strikajo samo zenske…
in kjer se plese ob ognju ob zvoku trstenk…
Otok Taquile….kjer strikajo tako moski, kot zenske…
Vrnem se v Puno in naletim na parado - obletnico s ogromno plesa…
Moje potovanje pa se pocasi zakljucuje…Do cilja v Cuzcu imam se 350km oz kakih 5dni… A noge so na koncu vse bolj lene in glava je ze doma… 
Bolivijsko….ali Perujsko ?
Po 3 dnevni pavzi v LaPazu…voznja z busom iz Rurrenabaque nazaj me je res zdelala. Sem sel proti Titikaki - najvisjem plovnem jezeru na svetu.
Skozi Copacabano zbezim iz Bolivije ( viza mi je ze 3 dni potekla ) v Peru. Tam pa spet naletim na eno obletnico lokalne skupnosti. Otroci me obkolijo in zahtevajo sole, odrasli pa me zelijo napiti…ahjej tezko zivljenje…
Po Peruju vozim 2 dni sam na cesti - imajo neke demonstracije in cesta je zaprta za promet…
Vse do Puna..
Tukaj bedanc res nikoli nebi bil lacen….
Slavna “cesta smrti cumbre-coroico” je bila res mrtva…. Naprej proti severu se je use sele zacelo…prometa in praha ogromno, cesta pa enaka. Na eni stani stena, na drugi prepad.
En dan vrocina za znoret, drugi dan pa dez in cesta kot njiva..
V Caranavi-ju so se mi podrli plani o preckanju parka Madidi s kolesom. Potreboval bi plezalno opremo, maceto, splav,… in verjetno se par litrov mocnega proti strahu (jaguarji, kace,…).
Proti Rurrenabaque sem sel po glavni cesti…a bilo je zanivimo. Najedel sem se praha, sadja in pive s domacini…
Iz La Paza se je bilo spet treba povzpeti na višino 4700m do El Cumbre. 
Potem je sledil spust…s čudovitim razgledom.
Svet se je začel spreminjati…vedno vec življenja, dreves, živali..
Prisel sem na “cesto smrti”. Slika pove vse. Ampak prometa na njej nič, razen turistov. Ves ostali promet zdaj poteka po drugi poti.
In končno spet voda! Tokrat kar iz neba. Ogromno življenja, rastlin, živali…In končno spet slišim ptice peti !
Ker je bilo nemogoče taboriti na cesti ker je tako strmo, so mi domačini v vasici Yolosa pustili postaviti šotor kar ob cesti sredi vasice. Zjutraj mi je domačin prinesel svežo papayo iz njegovega vrtra.
SUPER !!!
In končno lahko spet vozim v kratkih rokavih
ajt..jst uživam, najraje se sploh nebi vrnil gor na altiplano in mraz
Eh…niso lhke!
Ko imas use pred sabo, in to skoraj zastojn…
Sama trznica, od sadja zelenjave, kitajske sare, do mrtvih ovc….
V LaPazu pa je vsaka ulica vzpon…
No kdor me pozna, ve da to ni problem pri meni.
Iz Salarja sem sel mimo vulkana Tunupa v Salinas de Garci Mendoza.
Mojo orientacijo je zamotilo krizisce ( v Boliviji nic oznaceno, zemljevidi napacni). In zasel sem kake 30km v divjino, med lame, grmicevje in mivko…
Na sreco sem zasel v vasico Sali, kjer mi je domacin ponudil 3 kvadratne metre od njegovih 10, da sem lahko postavil sotor ob njegovi hisici iz blata in slame, ki je obsegala le kuhinjo s ognjem in posteljo zanj in za 3 otroke. Robert hvala ti! Tudi mate in ocvrt kruh je pomagal preziveti mrzlo noc.
Naslednji dan pa me je se pospremil do naslednje vasice, kjer je bila pot do glavne ceste bolj jasna.
Ob poti, ki ni glavna pot srecas pastirje lam, ki prvic vidijo turista, zaides v vasico kjer te otroci objetavajo in se smejijo, kako si velik….
Ce se izgubis, najdes marsikaj!
Iz Uyunija sem se s kolesom vrnil na Salar in ga prekolesaril v dveh dneh. Velik je za polovico Slovenije in je najvecje slano jezero na svetu. Najvecja globina je 2m in sama sol!
V dezevni dobi, ko je na njem voda izgleda kot zrcalo.
Samo kolesar, nebo in sol.
Prespal sem na otoku Isla Inkawasi(oz. Isla de Pescadores) kot kak brodolomec.
