cycling passengers

Iz La Paza se je bilo spet treba povzpeti na višino 4700m do El Cumbre.

Potem je sledil spust…s čudovitim razgledom.

Svet se je začel spreminjati…vedno vec življenja, dreves, živali..

Prisel sem na “cesto smrti”. Slika pove vse. Ampak prometa na njej nič, razen turistov. Ves ostali promet zdaj poteka po drugi poti.

In končno spet voda! Tokrat kar iz neba. Ogromno življenja, rastlin, živali…In končno spet slišim ptice peti !

Ker je bilo nemogoče taboriti na cesti ker je tako strmo, so mi domačini v vasici Yolosa pustili postaviti šotor kar ob cesti sredi vasice. Zjutraj mi je domačin prinesel svežo papayo iz njegovega vrtra.

SUPER !!!

In končno lahko spet vozim v kratkih rokavih

ajt..jst uživam, najraje se sploh nebi vrnil gor na altiplano in mraz

Eh…niso lhke!

Ko imas use pred sabo, in to skoraj zastojn…

Sama trznica, od sadja zelenjave, kitajske sare, do mrtvih ovc….

V LaPazu pa je vsaka ulica vzpon…

No kdor me pozna, ve da to ni problem pri meni.

Iz Salarja sem sel mimo vulkana Tunupa v Salinas de Garci Mendoza.

Mojo orientacijo je zamotilo krizisce ( v Boliviji nic oznaceno, zemljevidi napacni).  In zasel sem kake 30km v divjino, med lame, grmicevje in mivko…

Na sreco sem zasel v vasico Sali, kjer mi je domacin ponudil 3 kvadratne metre od njegovih 10, da sem lahko postavil sotor ob njegovi hisici iz blata in slame, ki je obsegala le kuhinjo s ognjem in posteljo zanj in za 3 otroke. Robert hvala ti! Tudi mate in ocvrt kruh je pomagal preziveti mrzlo noc.

Naslednji dan pa me je se pospremil do naslednje vasice, kjer je bila pot do glavne ceste bolj jasna.

Ob poti, ki ni glavna pot srecas pastirje lam, ki prvic vidijo turista, zaides v vasico kjer te otroci objetavajo in se smejijo, kako si velik….

Ce se izgubis, najdes marsikaj!

Iz Uyunija sem se s kolesom vrnil na Salar in ga prekolesaril v dveh dneh. Velik je za polovico Slovenije in je najvecje slano jezero na svetu. Najvecja globina je 2m in sama sol!

V dezevni dobi, ko je na njem voda izgleda kot zrcalo.

Samo kolesar, nebo in sol.

Prespal sem na otoku Isla Inkawasi(oz. Isla de Pescadores) kot kak brodolomec.

Prvotni plani, da bi prekolesaril “southwest circuit” oz. juzni del Bolivije so se ze pred zacetkom spremenili. Stisnil sem rep med noge in 3 dni prezivel s agencijo in biciklom na strehi dzipa.

Ze na prvih kilometrih sem ugotovil da je bila odlocitev prava. Cesta oz. mivka, ponekod tudi do 30 cm globoka je bila se za dzip problem. Ce bi kolesaril tukaj bi moral vecino poti porivati kolo s vso zalogo vode in hrane… ah … saj sem na dopustu

lustno je blo prezivet 3 dni s soferjem Miguel-om in 5-imi anglezi ( razen dolgocasnih igric pred spanjem). Hrana ki so nam jo pripravljale Bolivjanke v zavetiscih ob lagunah je bila cudovita (meso od lame in krompir).

Lagune so cudovite, raznih barv - bela, zelena, rdeca (kjer sem lovil flaminge).

Ob eni so bile tudi terme s temperaturo vode 30 stopinj. Celotno obmocje pa nad 4600m.

Tour se je zakljucil na najvecjem slanem jezeru - Salar de Uyuni.

S sportom proti drogi:)

Probal sem koko, in jo tudi drugi dan zamenjal v kiosku za cokolado…njen okus ti samo zveze jezik, nic drugega

Prejsnji teden pa uceraj zakljucen v celoto. Pot iz Purmamarke je vodila po serpentinah na 4170m. Zelo mocan veter iz zahoda, ki sem ga klel cel teden, mi je omogocal hitrost 3kmh in 15kmh v klanec (serpentine). Sunki so me parkrat kar vrgli iz ceste. Mivka nonstop v oceh…

Takoj za “cuesto de lipan” je sledil spust kjer sem prisel na Salinas Grandes.

Prisel sem na planoto “puna”, ki se cela nahaja na visini od 3500-4000m, rastje je bolj bogo. Zelo malo vode, cisto drugi svet. Ogromno slanih jezer, lagun,..

Ogromno zivali, vicuñas, lamas,…

Po argentisko-cilski meji se je pot se uzpenjala in dosegla vrh na 4900m…
Veter je bil cel teden ubitacen…za borih 50-60km na dan sem rabil po 7 ur.

Potem pa je sledil 40km spust proti San Pedro de Atacama, s cudovito panoramo na najbolj suho puscavo na svetu -Atacama:)

Hasta luego

Pot iz Salte na sever je bila prijetno presenecenje, saj se je pokrajina kar v hipu spremenila…

Sem sem skozi “dzunglo”. Obmocje je bilo precej vlazno in ogromno papig!

Nastanjen pri enem jezercu sem ponovno poskusil lovit ribe..in za vecerjo jedel polento

V Purmamarci pa naletim na en lokalni festival muzike in plesa.


Zurka se nadaljuje v lokalnem baru ob ritmih trstenk s domacini do jutranjih ur.  Zdaj me pozna skoraj cela Purmamarca. Jose Garcia (lastnik hise kjer spim) me klice “Loco de bicicleta” oz. “yugoslavo”

Fiesta!

Spocit, jutri odrinem proti Cilu - passo Jama in Cuesta de Lipan na 4200m.

V Salti sem malo postimal kolo, kupil novo spalno podlogo, se nekaj filmov,…

Spal sem pri Ramonu v “casa de ciclistas”. Prijetna druzina, njegova mama mi je celo kuhala in prala cunje

 Za popotnico pa… sem dobil druzbo!

Od zdaj naprej imam na premcu mojega kolesa sopotnika…plisastega jelena

Dogaja!

Blagovna zamenjava….posteno ali ne?

brivska pena za liter vode

Difunta Correa Gracias!!

In severna Argentina se je ponovno pokazala v vsej njeni lepoti..

Quebrada de Cafayate in Ruta 68.

Zdaj pa 2 dni prezivim v Salti, da malo postimam kolo in sebe, potem pa naprej proti Boliviji.